7. november 2013 ob 20:35
Spomini.
Bilo je leta 2012. V februarskem jutru se vozim po s soncem obsijani Vipavski dolini. Peljem se proti osnovni šoli v Dornberku. Že drugo leto zapored bom imela delavnico pri tamkajšnjih petošolcih. Od prejšnjega leta se spomnim prijazne učiteljice, ki jo arheologija in kulturna dediščina zelo zanimata. Zato za svoje učence vedno znova brska po literaturi, se izobražuje in jim skuša popestriti snov. Med tem razmišljanjem moje oči ošinejo razpadajočo kamnito hišo na ostrem ovinku. Streha se ji je že davno vsula v notranjost.
Moj, že utečeni program na začetku vključuje pogovor ob fotografijah premične in nepremične kulturne dediščine. Opazujemo, primerjamo, sklepamo. Proti koncu se vsujejo vprašanja radovednih. Med železnim repertoarjem, ki se ponavlja v osnovnih šolah, pa tu naletim na vprašanje dneva, morda celo celotnega šolskega leta. Vprašanje se očitno porodi zvedavemu dečku ob opazovanju fotografij, zato izusti: “Kako pridejo hiše pod zemljo?”
Preseneti me. V pozitivnem smislu. In sem nepripravljena. Me kar malo stisne. Vsekakor takega vprašanja ne pričakujem. A se ne ustrašim, nekaj izkušenj že imam. Da pridobim čas, fanta z zanimivim vprašanjem najprej pohvalim. Pohvale je vesel, učiteljica in sošolci ponosni. Medtem se spomnim zapuščene hiše. Ker stoji v bližini njihovega domačega kraja, vse z opisom popeljem na ta ovinek, k hiši. Začno razmišljati, malo jim še pomagam in skupaj pridemo do odgovora, kako so se procesi propadanja odvijali v preteklosti in kako se tudi danes.
Kako pridejo hiše pod zemljo? Foto: Vendi Jukić Buča.
