Ali so najdbe, ki jih izkopljem, moje?

Ali so najdbe, ki jih izkopljem, moje?

2. november 2013 ob 22:50 V zgodnjem oktobrskem jutru se peljem proti severozhodnemu delu Slovenije. Tokrat bom obiskala šestošolce mozirske osnovne šole.  Na to šolo ne grem prvič, zato poznam učiteljico. In vem, kakšne učence lahko pričakujem. Kajti doslej se je že kar nekajkrat izkazalo, da so učenci, hočeš – nočeš, tudi ogledalo učitelja. Tokrat imamo prvi, uvodni del, ki po navadi traja približno 45 minut, skoraj dve šolski uri. Že med predavanjem, ki to pravzaprav ni, ampak je bolj pogovor, so kar padala vprašanja. Pričakovana in tudi povsem umestna. Med praktičnim delom, kjer se učenci postavijo v vlogo arheologov, z vprašanji nadaljujejo. Tokrat najzanimivejše in izzivajoče je bilo vprašanje učenca, ki ga samozavestno izpostavi: “Ali so najdbe, ki jih izkopljem, moje?  Arheologova last? Ali potem lahko z njmi počneš, kar hočeš?” In brez prestanka nadaljuje: “Ali jih lahko prodaš? So veliko vredne?” Sprva mu na hitro skušam razložiti s splošno sprejetimi destvi, da so najdbe naša skupna last, da si jih tudi zato lahko ogledamo v muzejih. Fant pa še vedno ne vidi pravega smisla v tem, saj si živo predstavlja, kako najde zaklad, po možnosti zlat, in da je ta potem po vsej logiki njegov. Na različne načine, z različnih perspektiv mu skušam razložiti, kako in kaj, njegovi sošolci že začno živčno zavijati z očmi … Ura se približuje poldnevu. Učenci ob tej uri zaključujejo s poukom in odhajajo domov. Fanta pa še vedno muči vprašanje. Ideja! Vprašam ga, ali je kdo od njegovih bližnjih že umrl. Domnevam, da sta njegova babica/dedek najverjetneje imela v lasti kakšen zlat prstan, zlato ogrlico, morda celo zlat zob. In so te predmete pokopali skupaj z njo/njim....
Pošasti iz grobnice?

Pošasti iz grobnice?

2. oktober 2013 ob 19:32 Ura je 2 zjutraj. Danes grem v osnovno šolo na Štajersko. Spanec nikakor ne pade na oči. V mislih preletim, ali imam vse pripomočke, ki jih bom potrebovala. Seveda, le brez skrbi. Torej to ne more biti razlog za mojo nespečnosti Premišljujem, ali me morebiti skrbi zelo heterogena skupina. Ne, tudi to ne, saj ne bom prvič delala s takšno skupino. Končno se mi posveti, da je razlog povsem nepomemben, in to je črna kava, zaužita zvečer. Torej včasih še vedno deluje. Osnovna šola Jakobski dol, ura je nekaj minut pred osmo. V učilnici se zbirajo učenci in kmalu se začnemo pogovarjati. Seveda se najprej lotimo klasičnega vprašanja: “S čim se arheolog ukvarja?” Kot po navadi je med prvimi odgovor, ki se tudi nekajkrat ponovi, da izkopava dinozavre. Pogovor ob fotografijah teče naprej. Ker nam ostane še nekaj minut do malice, to izkoristimo za vprašanja, ki so se porodila med pogovorom. Otroke nadvse zanima, kaj najdragocenejšega sem izkopala, ali sem že kdaj odkrila zlato. Nekoga zanima, ali sem odkrila kakšne dinozavre, drugega, ali sem že izkopavala kosti človeka in ali me je bilo ob tem kaj strah. Kar nekaj časa posvetimo tudi grobnicam in vprašanju, ali so se ob odpiranju le-teh pojavile kakšne grozne pošasti. Očitno je nekdo gledal filmske prizore odpiranja grobnic. Vmes petošolka izstreli: “Koliko časa že izkopavate?” In glede na moj odgovor sledi glasen sklep, da sem začela že zelo zgodaj. Že v osnovni šoli?! Sprašujem se, ali je tak zaključek naredil učenec? 🙂 Vprašanj je res veliko in roke se sproti dvigujejo z novimi vprašanji. Počutim se kot Herakelj, ki s kijem razbija glave Hidri. A...
Vsi vemo pravi odgovor!

Vsi vemo pravi odgovor!

7. oktober 2013 ob 17:26 Danes sem bila na obisku pri tretješolcih OŠ Radomlje pri Preserjah. Kot po navadi sem v uvodnem pogovoru nekoliko potipala njihovo znanje. Med drugim smo se dotaknili tudi vprašanja, kaj arheologi delajo, s čim se ukvarjajo. Najhitrejši so imeli odgovor pripravljen in glasil se je nič drugače kot: “Odkrivajo dinozavre!” Naslednji odgovori so bili že bolj pravilni: (odkrivajo) stare posode, kosti, meče, srednjeveške meče (je bil nekdo bolj natančen), pa hiše itd. Ko je že zmanjkovalo dvignjenih rok lastnikov, ki bi želeli povedati kakšno od možnih rešitev, pa me je pričakalo presenečenje. Ali, bolje rečeno, “bonbonček” v obliki odgovora nadebudnega kratkolasca: “Arheologi raziskujejo, zakaj so se podrle hiše.” Po več kot 2000 otrocih, ki sem jih srečala v šolah in vrtcih, se še vedno in vsakič najde kdo, ki me popolnoma preseneti in navduši. Zato tako zelo uživam pri svojem delu! >Link...